> Vsebinski poudarki > Molitev Stične mladih

Molitev Stične mladih

Če mi Ti rečeš, da sem ustvarjen za veliko poslanstvo …

Če mi daš čutiti, da lahko skupaj z Očetom premagamo vse ovire na poti …

Če mi obljubiš, da mi boš vsak dan šepetal na srce, kakor si Mariji, naj se ne bojim …

In če me boš kljub dvomom hranil s svojo Večerjo …

Potem se ne bojim stopiti na Tvojo pot in se ne oziram več nazaj.

Amen.

Bl. Alojzij Grozde – prosi za nas!

SM_2018_pikice_za_spletno_stran

Premišljevanje ob molitvi Stične mladih

 

Če mi Ti rečeš, da sem ustvarjen za veliko poslanstvo …

Jezus mi pravi: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu.« (Jn 15,16)

Živeti evangelij pomeni, živeti največje možno poslanstvo, ki ga lahko dobim na zemlji. Ne gre za zapečkarsko življenje, ki ga nihče ne opazi. Ampak za življenje, ki prepozna, kaj je bistveno in se daruje za drugega, ker nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13).

Če mi daš čutiti, da lahko skupaj z Očetom premagamo vse ovire na poti …

Ovire bodo gotovo prišle in ne bo jih malo. Kako naj vem, da jih bom lahko premagal? Kako naj vem, da jim bom kos? Vse bom zmogel, če bo moje poslanstvo na zemlji, živeti tiste sanje, ki jih zame sanja Oče. To pomeni, da sem poklican k zaupanju in veri; kajti, če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje,‹ se bo zgodilo (Mt 21,21).

In po drugi strani, ko bo na vrsto prišel križ, bo moj odgovor lahko: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi (Lk 22,42).

Če bom živel vero mi na poti ne bo zmanjkalo moči za križ in ne upanja za čudeže. Bog mi zares daje vse potrebne milosti za življenje. Včasih je njegovo milost resda težko sprejeti, ker lahko ta njegova milost, ta njegov dar, pride po trpljenju ali pa po tem, da se moram spremeniti, vendar moram upati in živeti vero.

Če mi obljubiš, da mi boš vsak dan šepetal na srce, kakor si Mariji, naj se ne bojim …

In kako to konkretno narediti?

Ta zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ni oddaljena. Ni na nebu, da bi mogel reči: »Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?« Tudi ni onkraj morja, da bi mogel reči: »Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?« Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ. (5 Mz 30,11-14)

Največji projekti človeštva se niso zgodili iz danes na jutri. Dogajali so se iz dneva v dan, iz ure v uro. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo. Enako je z mojo potjo in z uresničitvijo sanj, ki jih Gospoda polaga v moje srce. Vedno znova mi pravi: Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj GOSPOD, tvoj Bog (Joz 1,9).

Čudovit zgled mi je lahko Marija, ki se je ob angelovem pozdravu vznemirila (Lk 1,29), tako kot bi se verjetno tudi jaz, vendar ni ostala pri strahu, ampak se je odločila, da bo živela angelove besede: Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu (Lk 1,30). Marija ni vsega razumela, kakor tudi jaz ne razumem vsega. Vse kar Bog pričakuje od mene je, da naredim korak, ki je zame pripravljen v tem dnevu. In ta korak je prav blizu mene, v mojem srcu, in za vsak korak posebej mi Gospod govori ne boj se, kajti našel si milost pri Bogu.

In če me boš kljub mojim dvomom hranil s svojo Večerjo …

Če me dvom ne paralizira in mi pomaga, da spremenim svoj pogled na svet, ki je bil mogoče preveč naiven ali pa preveč poenostavljen, je čudovito Božje orodje, s katerim me Jezus pelje s seboj po svoji poti. Čeprav dvom ni nikoli prijeten, sem lahko v Božji navzočnosti tudi takrat, ko zares boli.

Ko me evangelij prepriča bolj kot vse drugo na svetu, bodo prišli tudi dvomi, ki bodo lahko zares boleli. Zakaj? Ker gremo po stopinjah Jezusa: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46) Ni ravno to, da ostanem sam, najtežje? Da me zapusti celo Bog, na katerega sem stavil vse svoje življenje? Pa vendar je temu istemu Bogu, Jezus naslednji trenutek izročil duha (Mt 27,50).

Tako me Gospod vsak dan čaka, da me nahrani s svojo Večerjo, s svojim Telesom in Krvjo, da bi zmogel tako kot on, v trenutkih največje preizkušnje Njemu izročiti svojega duha. S tem ko se hranim z Njim samim mu postanem najbolj podoben, postanem hodeči tabernakelj, živa monštranca, preko katerega lahko zasije On sam, kljub mojim slabostim, nepopolnostim in dvomom.

Potem se ne bojim stopiti na Tvojo Pot in se ne oziram več nazaj.

Gospod, želim biti na tej točki, ko se ne bom več bal stopiti na Tvojo Pot in ko se ne bom več oziral nazaj. Ne vem, ali sem na to pripravljen, ne vem, ali se zavedam, kaj to zares pomeni, ampak vseeno Ti želim reči, da bi rad stopil na to Tvojo Pot. Verjamem, da lahko Ti pomagaš moji neveri (Mr 9,24) in da nisem sam. In če se sinova groma (Mr 3,17) nista ustrašila iti za Teboj, ko si ju posvaril, da ne vesta, kaj prosita (Mr 10,38), potem se tudi jaz ne bom ustrašil.

Če se ti nisi bal stopiti s samih nebes na to ubogo in trpljenja polno zemljo, samo zame, da bi se jaz lahko rešil, potem se tudi jaz ne bojim tudi stopiti za Teboj. Verjamem in upam vate, Učlovečeni Bog, kakršnega ni v nobeni drugi veri, da boš ti tisti, ki me boš vodil, jaz pa Ti bom zvesto sledil. Gospod, Ti vzemi od mene vse, kar me oddaljuje od tebe in daj, da na tej poti Zate porabim vse svoje sposobnosti.

Blaženi Alojzij Grozde

Lojze, do konca in za ceno krvi si se hotel držati Jezusa in uspelo ti je. Bodi zavetnik nas, mladih, ki še bijemo boj in nam iz nebes pošlji vse kar potrebujemo, da se bomo držali Očeta vsaj tako dobro, kot si se ga ti. Amen.