Razpis za oltar Stične mladih

Katoliška mladina, zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih, organizator srečanja Stična mladih, objavlja natečaj Daritveni oltar Stične mladih – priprava NAČRTA za izdelavo.

Na natečaju lahko sodelujejo vsi, ki bodo do 30. 5. 2019 izpolnili prijavnico in poleg priložili pripravljen načrt oltarja, ambona ter morebitnih drugih elementov, kot so opisani v nadaljevanju. Po zaključnem datumu razpisa bo komisija v roku 14 dni izbrala najboljši načrt.

Sodelovanje v natečaju je prostovoljne narave.

Organizator natečaja si pridržuje pravico, da ne izbere prijavljenih del in da rok natečaja podaljša.

Predlog načrta  naj vključuje:

Obvezni del:

  1. Oltar
  2. Ambon

Dodatek:

  1. 7 svečnikov za na oltarno mizo in oltarni križ
  2. Sedeže za glavnega mašnika, dva diakona in dva člana asistence (mašna strežnika)
  3. Mizica za darove

 

Praktična navodila:

Elementi načrta oltarja morajo biti v razmerjih, ki so potrebna za njihovo funkcionalno uporabo.

Velikost oltarja naj bo vsaj 200×100 cm in ne več kot 300×150 cm. Višina oltarja med 85 in 105 cm. Prav tako mizice za darove, njena površina cca. 100×60 cm, ima pa naj dve polici. Višina ambona okoli 140 cm.

K opremi lahko sodi tudi sedem stabilnih in trdnih svečnikov, ki bodo na oltarju (primerne višine) in oltarni križ v sredini oltarnega dela med svečami (prav tako primerne višine in stilno usklajen).

Zasledujemo tudi izviren način skladiščenja elementov (neke vrste zložba elementov, da so shranjeni na manjšem mestu).

Estetski izgled:

Oltar in preostali elementi naj se estetsko ujemajo s celostno grafično podobo srečanja Stične mladih.

Podrobnejša liturgična navodila:

Splošna navodila, ki se neposredno dotikajo urejenosti prostora za sveto mašo, so zbrana v Uvodu v Rimski misal (CD 94). Najpomembnejše točke, ki praktično usmerjajo ureditev in pripravo oltarja, ambona in sedežev glavnega mašnika in mašnikov ter pripadajoče asistence (mašnih strežnikov) so zbrana spodaj. Deli, ki se nanašajo izključno na obhajanje redne svete maše v urejeni cerkvi so zapisani poševno.   

Ureditev prezbiterija za sveti obred

  1. Prezbiterij je kraj, kjer stoji oltar, se oznanja božja beseda in mašnik, diakon in drugi strežniki opravljajo svojo službo. Naj bo primerno ločen od cerkvene ladje (prireditvenega prostora) s tem, da je nekoliko dvignjen ali pa na poseben način urejen in okrašen. Naj bo tako prostoren, da je svete obrede mogoče primerno opravljati in videti (prim. 1 Nv 91).

Oltar in njegova oprema

  1. Oltar, na katerem postane pod zakramentalnimi znamenji navzoča daritev na križu, je obenem Gospodova miza, ob kateri se božje ljudstvo zbira, da bi je bilo deležno; oltar je tudi središče zahvaljevanja, ki se opravlja po evharistiji.
  2. V svetem prostoru naj se evharistično opravilo obhaja na oltarju, zunaj svetega prostora pa se lahko opravi tudi na primerni mizi, na kateri morajo biti vselej prt in korporal, križ in svečniki.
  3. Prav je, da je v vsaki cerkvi nepremičen oltar, ki jasneje in stalno ponazarja Kristusa, živi kamen (1 Pet 2,4; Ef 2,20); v drugih krajih, ki so namenjeni za sveta opravila, pa je oltar lahko premičen. Oltar je nepremičen, če je postavljen tako, da je trdno povezan s tlemi in ga zato ni mogoče premikati; premičen pa je, če ga lahko prenašamo.
  4. Veliki oltar naj bo tako postavljen stran od stene, da je mogoče brez težave hoditi okoli njega in da lahko na njem mašujemo obrnjeni k ljudem, prav je, da je tako povsod, kjer je mogoče. Oltar bo na takem mestu zares središče, h kateremu bo sama od sebe težila pozornost vernikov (prim. 1 Nv 91). Redno naj bo nepremičen in posvečen.
  5. (Po običaju in pomenu, ki ga čuva izročilo v Cerkvi, naj bo miza nepremičnega oltarja iz kamna, in to iz naravnega kamna. Po sodbi škofovske konference pa se lahko uporablja tudi druga snov, ki je dostojna, trdna in umetniško obdelana. Noga ali podstavek, ki nosi mizo, pa je lahko narejen iz kakršne koli snovi, da je le primerna in trdna. –se nanaša na cerkev)

Premični oltar je lahko narejen iz kakršnihkoli snovi, ki so plemenite in trdne ter po izročilu in običajih posameznih dežel primerne za bogoslužno rabo. (primer les)

  1. Ohranja naj se običaj, da denemo pod oltar, ki ga posvečujemo, relikvije svetnikov, čeprav niso mučenci. Poskrbeti pa je treba, da je pristnost takih relikvij zanesljivo izpričana.
  2. Iz spoštljivosti do obhajanja Gospodovega spomina in do obeda, pri katerem se podeljuje Gospodovo telo in kri, naj bo na oltarju, na katerem mašujemo, vsaj en bel prt, ki naj se glede svoje oblike, mere in okrasa sklada z značajem tistega oltarja. Okrasitev oltarja naj bo zmerna. …
  3. Na oltarno mizo se lahko postavi samo tisto, kar je potrebno za mašno opravilo, to je evangeljska knjiga od začetka do oznanila evangelija; od pripravljanja darov do očiščenja posod kelih s pateno, ciborij, če je potreben, ter korporal, rutica in misal. Na nevsiljiv način naj bo postavljeno tudi vse, kar je morda potrebno za ojačanje mašnikovega glasu.
  4. Svečniki, ki so za posamezna bogoslužna opravila potrebni iz spoštovanja ali zaradi slovesnosti (gl. št. 117), naj bodo primerno postavljeni na oltarju ali ob njem v skladu s slogom oltarja in prezbiterija tako, da bo celota lepo uglašena in da vernikov ne bodo ovirali pri gledanju tega, kar se na oltarju dogaja ali nanj postavlja.
  5. Prav tako naj bo na oltarju ali blizu njega križ s podobo Kristusa, ki naj bo dobro viden zbranemu ljudstvu. Prav je, da tak križ ostane pri oltarju tudi zunaj bogoslužnih opravil, da v zavesti vernikov ohranja misel na zveličavno Gospodovo trpljenje.

Ambon

  1. Dostojanstvo božje besede terja, da je v Cerkvi poseben prostor, kjer se oznanja, in h kateremu se med besednim bogoslužjem sama od sebe obrača pozornost vernikov (prim. 1 Nv 96). 88 Primerno je, da je ta prostor redno nepremičen ambon in ne samo preprosto premično stojalo. V vsaki cerkvi mora biti v skladu z njenim slogom ambon tako postavljen, da posvečene služabnike in bravce verniki lahko dobro vidijo in slišijo. Na ambonu opravljamo samo branja, psalm z odpevom in velikonočno hvalnico, lahko pa je tam tudi pridiga in prošnje za vse potrebe. Čast ambona terja, da nanj stopa samo služabnik besede. Primerno je, da nov ambon blagoslovimo, preden ga izročimo v službo bogoslužja, po obredu, ki je v Rimskem obredniku (prim. Blagoslovi, št. 1265–1288). Sedež za mašnika in drugi sedeži
  2. Sedež za mašnika mora označevati njegovo službo, po kateri predseduje svetemu zboru ter vodi molitev. Zato je zanj najbolj prikladno mesto na vrhu prezbiterija in sicer tako, da je obrnjen k ljudem, razen če to ni mogoče zaradi sloga stavbe ali drugih okoliščin, npr. zaradi prevelike razdalje, ki otežuje stik med mašnikom in zbranimi verniki ali če je tabernakelj v sredi za oltarjem. Izogibati se je treba vsakega videza prestola (1 Nv 92). Primerno je, da sedež blagoslovimo, preden ga izročimo v službo bogoslužju, po obredu, ki je v Rimskem obredniku (latinski, št. 880–899; v slovenskem ni). V prezbiteriju naj bodo postavljeni tudi sedeži za somašnike in za duhovnike, ki so oblečeni v korno obleko in sodelujejo pri opravilu, ne da bi somaševali. Sedež za diakona naj bo ob mašnikovem sedežu. Za druge strežnike, naj bodo sedeži tako postavljeni, da se jasno razlikujejo od duhovniških in da bodo mogli svojo službo lahko opravljati (1 Nv 92). 89 3

 

Za več informacij se obrnite na sticna@katoliskamladina.si.

>>>PRIJAVNICA<<<

 

Objavlnjeno v Novice