Množica rdečih majic, sredi vseh pa srce. Pogumno in iskreno. Tega dne smo takšno srce ponosno nosili na majici, dogajanje pa je poskrbelo, da se je okrepilo tudi tisto srce, pod majico, znotraj nas, ki ga nosimo s seboj vedno in povsod.

Že navsezgodaj zjutraj je v Stični vrvelo. Ekipa prostovoljcev je urejala še zadnje podrobnosti. Ob devetih je topel sprejem pričakal prve obiskovalce. Široki nasmehi, knjižice s programom in izziv, ob izpolnitvi katerega so ti s čopičem zarisali na lice belo in rdeče srce.

Takšni (srčkani, pač) so se potem obiskovalci napotili proti glavnemu odru, od koder so že klicale melodije Stična benda. Pot do tja pa je zaustavljala z mnogimi domislicami: izdelovanje zapestnic, slack line, tarča za pikado, pa seveda še sladoled, baloni in stojnice z majicami … in kupi poznanih obrazov, s katerimi je treba poklepetati in se jim stisniti v objem.

Na osrednjem prireditvenem prostoru so stojnice kar tekmovale med seboj v zanimivih ponudbah – knjige, revije, programi za mlade, pa stojnica Slovenske vojske, vabila na tabore, potovanja, duhovne vaje, glasbene zgoščenke in križci …

Program za dijake je bil živahen: slikovite koreografije, živa glasba, vmes pa še povabilo v veliko srce. Pri študentih pa se je navdušenje kazalo v zbranosti in pozornem poslušanju besed Damirja Stojića, hrvaškega duhovnika. Nagovoril jih je s svojo dostopnostjo in konkretnostjo, s svojim žarom. »Vsak moški bi si moral želeti biti duhovnik,« je povedal v zaključku, »če pa ne čutite klica, je to vaš problem,« je nato nadaljeval in cel šotor se je smejal. Za takšne pa sta nato na istem mestu toliko bolj spregovorila Polonca in Tomaž Sokol v delavnici Ta je pa za ožen´t. Skozi predavanje v okviru portala Iskreni.net sta zares pripovedovala tako iskreno, da je bila številna publika očarana. Čeprav (ali pa prav zato) sta že v uvodu rekla, da nista »nobena svetnika s svetniškim sijem nad glavo in sva ga tudi midva lomila«, sta mnogim postala vzor. Njunega truda za dobro zvezo ni moč spregledati in to je gotovo zgled, ki vleče.

Vzporedno pa se je dogajalo še toliko zanimivega! Svoje aktivnosti je predstavljala Slovenska vojska, svoje globalno mišljenje so razkrili skavti, možno je bilo prisluhniti duhovno ritmični glasbi in njenim izvajalcem ali pa se le poditi po nogometnem igrišču – za tiste, ki jim ni tega nikoli dovolj. V opatovi kapeli je medtem potekala adoracija, na celotnem prireditvenem prostoru pa ste lahko naleteli na spovednike. Tokrat je bilo povabilo za spoved kar v samem geslu – kako pa drugače do čistega in iskrenega srca?

Maši kot osrednjemu dogodku Stične mladih je prisostvovalo več kot 160 duhovnikov in tudi vsi škofje. Ob somaševanju jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je izrazil veselje nad mladimi in jih označil za pomembne pričevalce. S petjem je sodeloval posebej oblikovan zbor in Stična bend. Zaključno praznovanje (žur) je oblikoval Stična bend. Vzdušje je bilo kot vselej fenomenalno, s skakanjem z odra na množico dvignjenih rok, s škafi vode, ki so enkrat vmes pohladili razgrete prve vrste, z večnadstropnim plesom in pregorelimi glasilkami.

Še zadnje prijatelje smo nato pozdravljali na poti domov, eni na vlak, drugi na kolesa, tretji na avtobuse ali pa kar peš pot pod noge, smo se spet razkropili nazaj na vse konce naše male Slovenije. A prek ene Stične (točke) povezani še za dolgo.

Uršula Vratuša Globočnik